Kako nas gibanje spreminja? Kaj razkriva to vprašanje, ko ga postavimo v nacionalne kontekste? Z drugimi besedami: Ali nas stiske, s katerimi se soočamo, ko živimo v tuji državi, spreminjajo? Ali lahko razvijemo resnično zaupanje? To so izhodiščne točke Razširjenih prostorov. Skozi tri intervencije raziskujejo strukturo prostora tako, da jo ustvarjajo z elementi, ki se nahajajo na prizorišču. Del tega procesa ni le gradnja, temveč tudi destrukcija. Koreografija abstrahira proces, v katerem se izmenjujeta naš občutek enosti z okoljem in odtujenost od njega. Skozi postopno ločevanje od narave in vedno večjo ozaveščenost se psiha razcepi na opazovalca in izkuševalca, zaradi česar se kot tujci čudimo tako samim sebi kot našemu prvotnemu domu. Toda abstrakcija je na nek način konkretizirana: Delo črpa iz umetničinega življenja – izraža spoznanja iz štiriindvajsetih let njenega življenja, premišljuje o njenih izkušnjah ob soočanju s tujimi kulturami. Življenje kot nenehna fluktuacija, involucija kot evolucija.

# spremembe, stiske, tujost, strukture prostorov, destrukcija, enost z okolico, postopna delitev, 24 let, življenje 

koreografija, gib: Gyula Berger, Ayumi Toyabe / režija: Gyula Berger / izvedba: Ayumi Toyabe, Ana Stefanovics/ glasba: Bernard Parmegiani - De Natura Sonorum / svetlobno oblikovanje: Géza Budai / vizualno/scensko/kostumsko svetovanje: György Árvai, Edit Szűcs / maska: Malvina Antal / finančna podpora: Summa Artium, Madžarski nacionalni kulturni sklad, Združenje L1, Fundacija Works-hop, Ultima Vez

© Meeri-Ann Ostrov