Sobivanje kot temelj: na njem se gradi koncertni performans De facto (pojdi s seboj). Leja Jurišič in Milko Lazar ne moreta in nočeta zaobiti sodobne apatije in odtujenosti. Iščeta resnico, a se hkrati upirata totalnosti in totalitarnosti smisla. Sobivanje je za to pot nujno. Na podiju, prekritem s podobo Michelangelove Poslednje sodbe, se odvija kompaktna odrska celota, oblikovana v idiosinkratskem dialogu med glasbenikom in plesalko, ki skozi hibridno – in zato nestabilno – formo raziskujeta in preigravata lastni avtorski poziciji. Sebe in nas potopita v spontane interakcije z Drugim, bodisi na neposredni ravni giba in zvoka bodisi na platoju preobražanja njunega odnosa v čutno alegorijo širše družbene konstelacije. Predstava De facto (pojdi s seboj) na ta način mapira teren za iskanje resnice v postfaktičnem svetu. Resnice, zrcaljene v odrski prezenci neukročenega ženskega telesa in dekonstruirani zvočni matrici, ki pred gledalci prerasteta v čutno manifestacijo hrepenenja, strasti in poguma.

# sobivanje, apatija, uleži se, michelangelo, poslednja sodba, odkrivaj, zelo nestabilno, potopitev, senzualna, pogum 

avtorja: Leja Jurišić, Milko Lazar / glasba: Milko Lazar / koreografija, ples: Leja Jurišić / scenografija, svetlobno oblikovanje, kostumografija: Petra Veber / producent: Žiga Predan / produkcija: Pekinpah, Leja Jurišić / koprodukcija: Cankarjev dom

© Matija Lukić