Umbaumčizem: kar se zdi nesmisel, predvsem literarni nesmisel, dobi svoj prevod skozi pripovedni gib. Umbaumčizem kot posledica »gluhe tišine vetra«, kot izraz želje, da bi »premaknili okolico, ki ne sliši ugasnjenih noči in osvetljenih juter«, pove koreografinja in plesna pedagoginja Saša Lončar, avtorica plesne predstave Iz mene poje veter. Njena skupina »drznih mladih potencialov nove generacije,« ki jo mentorira v sodelovanju z Ano Romih, že vrsto let raziskuje svoje potenciale. Nace, Nuit, Manu, Ana, Lana, Alja in Jernej se znajdejo na odru, kjer njihove »zgodbe najdejo pot iz ujetništva lastnih mislih in tako je skozi vdih votle jame nastal umbaučizem«. Njihovo gibanje gradi na »zavedanju« in »ujetosti v pragmatičen šal vsakdanjika«. A zanje to ni končna točka brezizhodnosti. Nasprotno, »spotik ob tlakovec jim postane edina možnost za drugačno zaznavo«.

# pripovedni gib kot prevod, nesmisel v smisel, gluha tišina vetra, želja, premakniti, nekdo ne sliši, vdih votle jame 

izvedba: Nace Fojkar, Nuit Vale, Manu Nonković, Ana Štular, Lana Kariž Meško, Alja Jovan, Jernej Šmid / koreografija: Saša Lončar / produkcija KD Qulenium Kranj, KUD Qulenium Ljubljana, Pionirski dom

© Matija Lukić