"Gledal sem in gledal, a nisem videl Boga." Jurij Gagarin

V kolektivnem nezavednem Zahoda se gostita dve fantazmi. Prva je fantazma o okrevanju planeta - fantazma vrnitve v raj. Druga je fantazma o Noetovi barki, o zapustitvi Zemlje - začetnega klica vesoljskega imperializma. Zdi se, da kažeta na nastajajočo razredno delitev 21. stoletja: peščica, ki lahko računa na vesoljski azil, in preostali, ki tega ne morejo. Zemljani in vesoljci.

Danes smo priča pospešenemu digitalnemu in biotehnološkemu repozicioniranju družbenoekonomskih odnosov. Ker je moč novih elit materialno že vzpostavljena s posestjo fizičnega in digitalnega prostora, energije, oskrbe s hrano in zdravstvom, tehnologije in orožja, se zdi, da bo njihov varnostni zid kmalu dosegel točko neprepustnosti in dokončno imuniziral protimoč množic (ki imajo zdaj še nekaj moči s stavkami, potrošniškimi bojkoti, protesti in vstajami). V radikalni distopiji te spremembe vodijo k pogodbenemu dolžniškemu hlapčevstvu, torej k nekakšni obliki digitalnega dninarstva. Je takšen pogled v prihodnost upravičen strah ali zgolj paranoja? Na to vprašanje ne potrebujemo odgovora. Pomembno je, da postavimo protokole emancipacije znotraj te nove konstelacije. Pomembno je, da razgrnemo fantazme, se upremo imunizirajoči biopolitiki ekoliberalizma in začnemo vzpostavljati drugačno družbeno realnost. Kako? O tem se bomo pogovarjali v parku.

Radikalni pogovori se odvijajo v javnem prostoru in želijo zaokrožiti med ljudmi. Nekaj vabljenih govorcev bo pripravilo svoje misli o izbrani temi, vsakdo pa je vabljen, da se pogovora aktivno udeleži. Ob kozarcu vina.

Kuratorka Festivala radikalnih pogovorov: dr. Bara Kolenc 
Gostje: dr. Rachel Aumiller, dr. Niklas Toivakainen, Miha Turšič, Zack Sievers, dr. Alfie Bown

S podporo veleposlaništva Republike Finske v Budimpešti

“Če dolgo strmiš v brezno, brezno začne strmeti vate.” Nietzsche

Pogled ni v očesu posameznika, pogled je zunaj njega. To je pogled drugega. Razumevanje sveta kot predstave, ki naj bi izhajala iz tega, kako vidim svet, in na to vezana ideja o samorefleksivni zavesti, ki naj bi tvorila jedro individualnosti, sta napačna. Subjekt nima trdne podlage, nima identitete – utemeljen je na manku. V trenutku samoprepoznanja v ogledalu in odtujitve skozi govorico subjekt izgubi tisto, česar nikoli ni imel: stvar samo. Vzpostavi se v trenutku izgube, kot vselej že iztrgan iz objektnega sveta. Tisto, kar subjektu manjka, je objekt, in prav ta izgubljeni objekt je tisto, okrog česar ves čas kroži njegova želja. Ker pa gre tu za objekt, ki je po definiciji izgubljeni objekt, želje, za razliko od potrebe, ni mogoče zadovoljiti. Kot taka je želja gonilna sila subjektivnosti. Ko subjekt spregovori, skozi njegovo izjavo govori želja: Che vuoi?

Drugi zavzame mesto objekta: drugi je drugi drugega. Odtujitev tako oblikuje intersubjektivnost kot nekaj preddanega, kot temeljno družbeno tkivo. V tem smislu intersubjektivnost pogojuje individualnost.

Erik Swyngedouw je to lacanovsko tezo nedavno usmeril v vprašanje, ali je nemara prav prakticiranje drugosti, družbene vezi, ki ne temelji na posedovanju (dobrin, identitete), temveč na manku, zmožno zlomiti neoliberalno ideologijo individualizacije kot privatizacije. V pogovoru želimo nadalje raziskati to vprašanje. Zanima nas, kaj pomeni pripoznati manko kot temeljno družbeno vez? Kaj pomeni deliti ne tistega , kar imaš, ampak tisto, kar ti manjka? Kaj to pomeni z vidika družbenega metabolizma in okoljskih vprašanj, z vidika od-rasti ter idej vzdržnosti, avtonomije in enakosti? Ali nam o tem vprašanju lahko kaj pove primerjava nekdanjih jugoslovanskih in sedanjih evropskih realnosti? Ali lahko pripoznanje manka kot temeljne družbene vezi mislimo iz radikalizacije življenjskih razmer, s katero se soočamo v zadnjem času?

Radikalni pogovori se odvijajo v javnem prostoru in želijo zaokrožiti med ljudmi. Nekaj vabljenih govorcev bo pripravilo svoje misli o izbrani temi, vsakdo pa je vabljen, da se pogovora aktivno udeleži. Ob kozarcu vina.

Kuratorka Festivala radikalnih pogovorov: dr. Bara Kolenc 
Gostje: mag. Ajda Pistotnik, mag. Dino Manzoni, dr. Magdalena Germek, dr. Gal Kirn (TBA), mag. Saša Hajzler

Bara Kolenc is a philosopher (PhD in Philosophy) and artist from Ljubljana. She is a researcher at the Philosophy Department at the Faculty of Arts, University of Ljubljana, and a lecturer at the Academy for Theatre, Radio, Film and Television, University of Ljubljana. She is the author of Ponavljanje in uprizoritev: Kierkegaard, psihoanaliza, gledališče (Repetition and Enactment: Kirkegaard, Psychoanalysis, Theatre, DTP, Analecta, 2014). She publishes articles in Problemi, Filozofski vestnik, Maska, S Journal and elsewhere and features in monographs (most recently in The Language of Touch, Bloomsbury, 2019 and A Touch of Doubt, De Gruyter, 2021). Shaped by extensive training in classical and contemporary dance, receiving also the DanceWEB scholarship at ImpulsTanz in 2003, she has thus far created twelve evening-length performances, eight youth performances and numerous short performances, performative acts, installations, lectures, and lecture-performances. For her work at the intersection of performing arts, visual arts and film, she has received several awards, most recently the prominent award Theatertreffen Stückemarkt Comission of Work 2016 and the Award for Important Works of Art of the University of Ljubljana in 2018. Her new work Brina: A Kinaesthetic Monument, created in collaboration with Leja Jurišić, Peter Kutin, Patrick Lechner and Mathias Lenz will premiere this year at Spider festival and ImPulsTanz festival in Vienna.

www.barakolenc.com