OBMOČJE SOOBSTOJA
Koreografija je povsod. Njene pojavnosti se raztezajo od subjektivnih vsakdanjih rutin do velikih družbenopolitičnih struktur. Koreografija se je skozi čas pokazala za temeljnega agenta v oblikovanju in dinamikah našega soobstoja. Kot sredstvo napredka in blaginje je pospremljena z naprednimi orodji tehno-logije in igra pomembno vlogo v formiranju pravil vključenosti. Koreografija je tesno speta s časovno-prostorskim kontinuumom in empiričnim vrednotenjem. Koreografija je védenje, ki je vpeto v sodobno bit. Pripada statistikam in kvantifikacijam. Zmore slutiti, predvideti in napovedati. Koreografija nas uči, kako biti in kako bivati v našem okolju. Pogojuje naše soobstajanje. Koreografija se zavzema za sistem stabilnosti in ga tudi predstavlja. Koreografija je v našem svetu indikator znanja. Ali, če smo bolj precizni: je pogoj za naše (omejeno) znanje. Koreografija je specifična epistemologija. Koreografija je oblika kolektivne biti.
Toda kako to, da se, kljub našemu posedovanju naprednega védenja o sistemih soobstoja, čas zdi vse prej kot stabilen? Obenem pa: ali je morda koreografija statična, četudi vemo, da je v našem svetu vse v nenehnem gibanju? Ali koreografija morda nastane samodejno? Ali je koreografija – kot način zaznavanja našega soobstoja – v družbi drugih sistemov ‘pripadanja’ morda zanemarjena? Rečemo: regulirana pravila ocenjevanja so na videz neprebojne stene bunkerja, postavljenega za varovanje lastnega teritorija.
Onkraj dominantnih epistemologij nastajajo nove forme biti. Izzivajo gotovost percepcije in védenja o našem soobstajanju. Te nove forme niso po godu dominantnim strukturam, ki (še vedno) spodbujajo izkoriščanje, spolno neenakost, strah in rasno nestrpnost. Skozi zgodovino smo razvili in se naučili obvladati koreografije poškodovanja drug drugega. Še več, vemo, da lahko koreografija služi kot zid, ki nam preprečuje stik. Zdi se, da gre za prihod nekakšne slepote. Modernost nas spet in spet opremlja z visoko razvitimi tehnologijami, in da, razumemo, da smo vse bolj prisotni v svetu – ampak kako to, da še kar nihamo okrog ene in iste slepe točke, da smo še kar slepi za obstoj drugih kultur in njihovih prispevkov k raznolikosti soobstoja? Kako to, da sta naša védenje in znanje še vedno globoko osredotočena na nadzor prostorov? Ali je morda koreografija tista, ki prevzema nadzor nad časovno-prostorskim kontinuumom?
Kaj pa naj povemo o ugotovitvah, ki nas učijo, da sta prostor in čas ločeni entiteti, vsaka v svoji lastni agentski vlogi? Če se materija spreminja neodvisno od časa in če se soočamo s hkratno odvisnostjo in neodvisnostjo, kaj je v tem oziru koreografija? In potem: od česa zavisi koreografija? Kaj so pravila njenega ocenjevanja? Človeški in naravni viri? In vendar smo na robu izginotja. Ali je indukcija tisti naravni pojav, ki uravnoteža življenje? Ali je koreografija morda prišla do svoje inducirane končnosti?
Po drugi strani: vemo, da koreografija obstaja. Apliciramo jo, da bi pomagali natanko sistemov, ki delujejo v dobro omejenega znanja. Sežiganja čarovnic, denimo. Vemo, da moramo graditi zidove, da bi postali slepi. Vemo, da moramo postavljati sisteme, da bi naša soobstajanja bila koreografirana in stabilna. Prav tako vemo, da je trenutna epistemologija, naša koreografija, naš sistem soobstajanja, sistem, ki bi mu inženirji rekli precej slabo zasnovan sistem. Vemo tudi, da je ‘koreografija oslepitve’ mnogo hitrejša in učinkovitejša od distribucije znanja. Znanje zahteva čas in čas je odvisen od koordinat prostora; in vendar je v jedru koreografije prostorsko zamejevanje znanja.
Skratka, če posedujemo določeno znanje in če koreografija obstaja, zakaj tega ne moremo sprejeti? Očitno je, da naš največji izziv ostaja prav naše sprejemanje zmožnosti uničenja in dejstva, da je bila škoda že narejena. Sprejemanje verjetno ni edina rešitev, a vsekakor je zmožna porušiti zidove. Ali bi lahko sprejemanje prispevalo h konstrukciji strukture, ki bi omogočila drugačno percepcijo našega okolja in tudi možnost preseganja koreografiranega zidu? Sprejemanje ne bi zacelilo ran, a bi lahko imelo pomembne učinke na oblike našega soobstoja. Teh novih oblik, ki se nahajajo nad zidovi obstoječih epistemologij, ne moremo izkusiti, če najprej ne porušimo zidov.
Zemeljsko površje je gosto naseljeno z živimi organizmi, ki so vsa tu hkrati. Kako čudovita kakofonija. Kulturne razlike se srečujejo iz oči v oči. In kljub temu – ali pa prav zato – se nam progresivna vizija prihodnosti izmika. Če vemo, da smo vse bolj v svetu in da obstajajo praznine na področju kolektivnosti (zato se kolektivizem ob vsaki napaki pokaže za zahtevnega, prav tako pa se zdi, da je kolektivizem v svojem zasledovanju vzdržnih, popolno delujočih struktur zahteven predlog; in vendar je napaka del krivulje učenja), kako naj si zamišljamo in kultiviramo načine soobstoja? Ali bi lahko o formah pripadnosti razmišljali v okvirih agregatnih struktur, polnih praznin, ki jih je mogoče zapolniti? Ali bi jih morda lahko zapolnili skupaj? Ali bi se morda lahko osredotočili na sledi koreografije kot jedrne strukture? Agregatne strukture so del našega okolja, del človeškega okolja, in naše okolje je naše védenje o svetu. Poskus oblikovanja kompaktnih form brez ozira na okolje bo venomer rezultiralo v omejenem znanju in zidovih. Pridobivanje znanja je samo po sebi kanaliziranje znanja.
Dobrodošli na Spider Festival 2019. Letošnja edicija zasleduje rdečo nit Območje soobstoja in se posveča avtorjem in avtoricam, ki zasledujejo svojevrstne umetniške forme in pravila ocenjevanja. Ne pričakujte, da bodo učili, kako soobstajati. Območje soobstajanja grabimo na širši ravni, kar nam omogoča zbujanje raznolikih umetniških izrazov. Začenši z idejo plesnega podija kot temelja, na katerem lahko soobstajajo različni ritmi, ne vztrajamo v eni sami témi, pač pa prikažemo izraze, ki presegajo dominantne epistemologije. Zavedamo se, da prihajajo ‘nova dvajseta’, pomembna doba, ki smo jo že izkusili skozi divja dvajseta leta prejšnjega stoletja, années folles, ki so se izrodila v grozovite totalitarne sistem in drugo svetovno vojno. Globoko se zavedamo, v kaj lahko vodi napačno pojmovanje časa. Skozi zaobjem različnih umetniških dinamik želimo pognati območje plesnega prostora v obliki dinamičnega teritorija, ki dopušča porajanje novih umetniških izrazov. Naš namen ni ponuditi parcialno izkušnjo posamezne predstave – od kritiško odmevnih plesnih spopadov do elaboracij plesa in koreografije –, marveč izkušnjo festivala kot celote. Vabimo vas, da se povsem poglobite v zidov osvobojeno območje skupnosti. Plesni podij je stanje, ki prepričljivo prehaja iz območja namenjenosti v polje pozornosti. Drugačni smo, v območju rjovenja smo.
Matej Kejžar, umetniški vodja festivala Spider